2016

OBLAKI NAD SILS MARIO, r. Olivier Assayaz (Francija/Nemčija/Švica, 2014)

Mala dvorana Kulturnega doma Nova Gorica

Oblaki nad Sils Mario (Francija, Nemčija, Švica, 2014)

Oblaki nad Sils Mario (Sils Maria, Francija/Nemčija/Švica, 2014, barvni, 125 min.)

režija Olivier Assayaz
scenarij Olivier Assayaz
fotografija Yorick Le Saux
montaža Marion Monnier
igrajo Juliette Binoche (Maria Enders), Kristen Stewart (Valentine), Chloë Grace Moretz (Jo-Ann Ellis), Lars Eidinger (Klaus Diesterweg), Johnny Flynn (Christopher Giles), Angela Winkler (Rosa Melchior), Hanns Zischler (Henryk Wald), Nora von Waldstätten (igralka), Brady Corbet (Piers Roaldson), Aljoscha Stadelmann (Urs Kobler)
produkcija CG Cinéma, Pallas Film, CAB Productions, Vortex Sutra, Arte France Cinéma, ZDF/Arte,
Orange Studio, Radio Télévision Suisse, SRG SSR idée suisse
festivali, nagrade Louis Delluc 2014: najboljši film; nagrade César 2015: nagrada za najboljšo stransko igralko; Cannes 2014; La Rochelle 2014; Locarno 2014; Toronto 2014; Bejrut 2014; Vancouver 2014; Busan 2014; São Paulo 2014; Hamptons 2014
povprečna ocena občinstva 4,5
povprečna ocena kritike 4,5

zgodba
Maria Enders, igralka na vrhuncu mednarodnega uspeha, sprejme vlogo v novi različici predstave, s katero je zaslovela pred dvajsetimi leti. Takrat je Maria igrala vlogo mlade Sigrid, privlačne, a brezobzirne mladenke, ki zapelje svojo šefinjo Heleno in jo nato pripelje do samomora. Zdaj pa se mora vživeti ravno v vlogo te starejše ženske, Helene, zato se s svojo zvesto asistentko Valentine, ki Mario pozna do obisti, jo spoštuje kot igralko in jo ima tudi rada, odpravi na intenzivne vaje v kraj Sils Maria v švicarskih Alpah. Vlogo mlajšega dekleta v predstavi bo sedaj igrala nadobudna hollywoodska starleta, ki je v kratkem času zaslovela predvsem zaradi razvpitosti filmov, v katerih je nastopala. Maria se prek nje znajde na drugi strani ogledala, iz oči v oči z mladenko, v kateri zagleda neprijeten odsev same sebe, seveda v mlajših letih.

komentar
»Oblaki nad Sils Mario je zahrbtna reč. Najprej vse kaže, da bo to film, pri katerem se bo treba malo siliti, da bi bili na koncu morda nagrajeni. Da gre za enega tistih filmov, za katere vemo, da so 'dobri', a jih lahko občudujemo bolj na intelektualnem nivoju. Na primer kot pri šali, ob kateri se ne smejemo, ampak samo poznavalsko in odobravajoče rečemo: 'hm' ali 'ha'. Potem pa se prek vrhov švicarskih Alp odkotali megličasta kača in film nas neizprosno zabode v srce, nas ujame nepripravljene, še opazili nismo, kdaj nam je za vse skupaj postalo mar, in naenkrat se počutimo grozno osamljene, kot da bi nas ravnokar pustil fant. Na površju se morda zdi, da se film Oblaki nad Sils Mario ukvarja z zvezdništvom, sodobnimi mediji, kultom mladosti, neizprosnostjo filmske industrije do igralk po štiridesetem, kulturo narcisizma in tako naprej. In deloma se res. Vsekakor bi lahko Laura Mulvey pripomnila še marsikaj o filmski produkciji zvezdnic, igranju vloge seksualnega spektakla in objekta moške želje. Prav tako o tem, kako se vse skupaj reproducira s siljenjem žensk-gledalk v identifikacijo z vlogo, ki jih podredi moškemu pogledu. [...] A konec koncev je srž Oblakov nad Sils Mario nekje drugje. Bistveno ni, ali je razmerje Valentine in Marie Enders platonsko ali – vsaj z ene strani – tudi erotično. Prav tako kot ni bistveno, ali je s kariero Endersove res konec, kot tudi ni bistvena hollywoodska marginalizacija žensk po štiridesetem. Film je namreč dovolj polifon za več interpretacij. Kot pripomni Valentine: 'Tekst je kot predmet, pomembno je, s katerega zornega kota nanj gledaš.«
Tina Poglajen, Radio Študent

»Olivier Assayas, eno izmed ključnih imen francoskega avtorskega filma zadnjih treh desetletij, se po dveh letih vrača na velika platna s tenkočutno kontemplacijo o neizbežnem minevanju časa, identiteti, umetnosti, spreminjanju in naposled o nenehnem vračanju iz tega. /…/ Oblaki nad Sils Mario prav gotovo odprejo številna vprašanja in navidezno skoparijo s preprostimi odgovori, a vendar je ravno v tem moč najti eno izmed velikih kvalitet filma. Preprostih odgovorov preprosto ni, Assayas pa brez pretenzij in morda prvič s pretanjenostjo velikih mojstrov razpre pristen vpogled v kompleksno soočenje z vprašanji, ki s staranjem pridejo in se vedno znova vračajo.«
Matevž Jerman, RA SLO – Ars (oddaja Gremo v kino)

»Naj se sliši še tako oguljeno, ampak Oblaki nad Sils Mario so dejansko izrazito večplasten film, kar je najbolj očitno prav v osrednjem, pretežno dialoškem in komorno 'zaprtem' delu pripovedi, kjer Assayas prefinjeno prepleta elemente realnosti, fikcije in fikcije v fikciji. Igralki virtuozno brišeta meje dramske iluzije in resničnih nesporazumov, navideznih izbruhov jeze in dejanske nestrpnosti, ustvarjalnega zanosa in vsakdanje nečimrnosti, režija pa nevsiljivo skrbi za to, da je gledalec ves čas v dvomih glede prave narave dogajanja.«
Bojan Kavčič, Stop

izjava avtorja
»Želel sem posneti nekakšen portret igralke pri štiridesetih. Zdelo se mi je bolj zanimivo, če bi ga umestil v gledališko okolje, saj se s tem znebiš materialnih omejitev filmske umetnosti. Izpostavlja tisto drobno črto med resničnostjo in domišljijo – igralci neprestano nihajo nekje vmes.«
Olivier Assayas, režiser in scenarist

režiser
Olivier Assayas se je rodil leta 1955 v Parizu. Je sin znamenitega francoskega scenarista in režiserja Jacquesa Rémyja, v devetdesetih letih pa se je uveljavil kot eden ključnih avtorjev nove generacije francoskih filmskih režiserjev, čigar filmi so hkrati izrazito osebni in polni filmskih referenc. Sodeloval je z znamenito filmsko revijo Cahiers du Cinéma, za katero je pisal in ji celo urednikoval do leta 1986. Kot soscenarist je sodeloval pri filmih režiserja Andréja Téchinéja Rendez-Vous in Le Lieu du Crime, leta 1986 pa posnel prvenec Désordre. Mednarodno pozornost je vzbudil s filmom Paris s’eveille (1991), za katerega je prejel prestižno nagrado Jeana Vigoja za najboljši film francoskega mladega avtorja. Odtlej je bil prisoten tudi v našem filmskem prostoru s filmi Mrzla voda (L’Eau froide, 1994), Irma Vep (1996), HHH: Portret Hou Hsiao Hsiena (HHH – Un portrait de Hou Hsiao-Hsien,1997), Konec avgusta, začetek septembra (Fin août, début septembre, 1998). Kar trije Assayasovi filmi zapored – Les Destinées sentimentales (2000), Demonlover (2002) in Čista (Clean, 2004) – so se uvrstili v tekmovalni spored filmskega festivala v Cannesu, kjer je bila nato predstavljena še Surova ljubezen (Boarding Gate, 2007), sklepni del nenačrtovane trilogije (skupaj s filmoma Demonlover in Čista), zasnovane na ideji internacionalizacije in nove, globalizirane družbe. Sledili sta družinska drama Poletni čas (L'Heure d'été, 2008) z Juliette Binoche in Carlos (2010), televizijska miniserija o vzponu in padcu zloglasnega »mednarodnega terorista« in medijskega zvezdnika, znanega pod imenom Carlos Šakal. V domačih kinodvoranah smo si nazadnje lahko ogledali Nekaj je v zraku, delno avtobiografski portret protikulture zgodnjih sedemdesetih, ki je Assayasu prinesel nagrado za najboljši scenarij na Beneškem filmskem festivalu.

 

 

Kulturni dom Nova Gorica,
Bevkov trg 4, SI-5000 Nova Gorica
T: + 386 5 335 40 10

Kulturni dom Nova Gorica je član
Art kino mreža Slovenije Europa Cinemas KUDUS
 
Občina Ministrstvo za kulturo Radio Koper Radio Robin Hit US embassy